ESD — Elektrostatična razelektritev je sprostitev statične elektrike, ko dva predmeta prideta v stik. Znan primer ESD je električni sunek, ki nas strese, kadar hodimo po preprogi in se dotaknemo kovinske kljuke, ali pa statična elektrika, ki jo začutimo, če smo oblačila posušili v sušilnem stroju. Ekstremnejši primer ESD pa je strela. Čeprav je ESD v večini primerov nenevaren, lahko v mnogih industrijskih okoljih predstavlja drag problem.

ESDS — naprave, občutljive na elektrostatično razelektritev. Veliko elektronskih naprav je občutljivih že na ESD z nizko napetostjo. Trde diske lahko poškoduje že napetost 10 voltov. Proizvajalci elektronskih naprav se zato poslužujejo ukrepov, s katerimi preprečujejo ESD med proizvodnjo, testiranjem, odpošiljanjem in uporabo.

EPA — območje, zaščiteno pred ESD. Za preprečevanje ESD v EPA je potrebna uporaba pohištva, orodja in embalaže, ki so odporni proti ESD. Delavci za tekočim trakom morajo nositi antistatična oblačila, prevoden zapestni pas in primerno obutev, kar preprečuje kopičenje visoke napetosti na njihovem telesu. Po tleh mora biti položena antistatična preproga ali prevodna talna obloga, ki škodljive električne naboje odvede stran od delovnega območja, prav tako pa je potreben sistem za nadzor vlage. Vlažni pogoji preprečujejo nastanek elektrostatičnega naboja, saj tanek sloj vlage, ki se nakopiči na večini površin, razprši električne naboje. Včasih se uporabljajo tudi ionizatorji zraka, s katerimi se ione dovaja v zrak.

Z izrazi antistatičen, prevoden in razpršen natančneje opisujemo ESD. Nekaj, kar je izolirano, ne štejemo za odporno proti ESD.

S temi izrazi delimo materiale v skupine glede na njihovo površinsko odpornost. Površinska upornost nam pove, kako hitro lahko električni naboj potuje po površini. Prevodni materiali so materiali s površinsko upornostjo, manjšo od 1 × 105 ohmov/kvadrat. Statični odvodniki imajo površinsko odpornost večjo od 1 × 105 ohmov/kvadrat, ampak manjšo kot 1 × 1011 ohmov/kvadrat.

Med antistatične materiale ponavadi prištevamo vse materiale, ki zavirajo triboelektrično napajanje. Triboelektrično napajanje je ustvarjanje električnega naboja z drgnjenjem ali s stikom z drugim materialom. Izolacijski material pa je material s površinsko upornostjo, večjo od 1 × 1012 ohmov/kvadrat.

Električna prevodnost ‒ razmerje med tokom na enoto površine (gostota toka) in električnim poljem v materialu. Električno prevodnost izražamo v enoti siemens/meter. V nestrokovni rabi z izrazom označujemo zmožnost prevajanja električnega toka.

Prevodni material ‒ material s površinsko napetostjo, manjšo od 1 × 105 ohmov/kvadrat, ali z volumensko upornostjo, manjšo od 1 × 104 ohm-cm.

Statična odvodnost ‒ zmožnost materiala, da ozemlji. Lastnost prepoznamo po razponu električne odpornosti, ki jo merimo v ohmih, od najmanj 1,0 × 106 do največ 1,0 × 109.

ESD-znaki so nujno potrebni v vseh objektih, kjer morajo biti elektrostatično urejena in kontrolirana območja. V teh območjih je treba uporabljati primerno ozemljeno opremo, saj tako zagotovimo varnost vseh delavcev v objektu. Takšni znaki, ki so izobešeni v območjih brez elektrostatike, opominjajo delavce na pravila glede ozemljitve.

Čas razelektrenja ‒ čas, ki je potreben, da se elektrostatični potencial zmanjša na določen odstotek (ponavadi 10 %) začetne vrednosti.

Površinska upornost ‒ upornost površine, ki jo izmerimo s testno metodo s pomočjo koncentričnih elektrod, kot je opredeljeno v standardih 61340-5-1 in IEC 61340-2-3: 2000.

Upornost točka-točka ‒ izmerjena upornost med dvema elektrodama, ki ju postavimo na površino, kot je opredeljeno v standardih 61340-5-1 in IEC 61340-2-3: 2000.

Ozemljitvena upornost ‒ električna upornost, ki jo izmerimo od neke točke do »zemlje« ESD-objekta (ponavadi pri glavnem viru energije).